Kot toliko drugih sem tudi sam razvoj fenomena Jordana Petersona spremljal z določeno mero občudovanja. Če ne veste, o čem govorim, ne preživite prav dosti časa na družbenih omrežjih, kajti Peterson, uglajen profesor psihologije z univerze v Torontu, je ena najbolj zaželenih osebnosti na internetu.
Sledi mu na milijone ljudi, posebej mladih moških, ki navdušeno spremljajo in komentirajo njegova zanimiva, bistroumna in neposredna predavanja ter predstavitve.
Njegova nova knjiga 12 pravil za življenje: protistrup za kaos (pravkar izšla pri založbi Družina, op. ur.) je postala prodajna uspešnica številka ena po vsem svetu. Zaradi živahnega in jasnega nasprotovanja uvajanju politično korektnega naslavljanja v rodni Kanadi Peterson velja za malce sporno osebnost na političnem odru, podporniki ga imajo za junaka svobodnega govora, nasprotniki pa za desničarskega ideologa.
Njegov pogovor s Cathy Newman, voditeljico televizijske hiše Channel 4, med katerim se je Petersonova sogovornica razkrila kot brezupno pristranska borka za družbeno pravičnost, si je doslej ogledalo že več kot devet milijonov ljudi.
Preberite še:
Kako pravilno uporabljati svobodo
Psihologija na privlačen način
Na številne načine Peterson za svojo generacijo počne to, kar je za prejšnjo počel Joseph Campbell, znova namreč uvaja arhetipno psihologijo C. G. Junga na privlačen in izzivalen način.
Jungovo teoretiziranje je bilo osredinjeno na arhetipe kolektivnega nezavedanja, kot jih je sam poimenoval, kar pomeni primarne nagone, vpoglede in spomine, ki vplivajo na velik del našega vedenja in v veliki meri prispevajo k človeškim religijam, filozofijam in obredom.
Avtoriteta, kakršne niso vajeni
Jungovska predloga Petersonu omogoča, da na svež način pojasnjuje številna klasična duhovna besedila zahodne kulture – prav tista, ki jih konvencionalni intelektualci tako pogosto ostro kritizirajo kot brezupno patriarhalna, pristranska in zatiralska. Omogoča mu tudi, da govori z določeno mero psihološke in duhovne avtoritete, kakršne mladi niso vajeni, vendar se nanjo navdušeno odzivajo.
Njegova nova knjiga, izčrpna predstavitev 12 temeljnih psiholoških pravil za življenje, bralca poživlja in zadovolji. Skozi vse besedilo je jasno razvidna Petersonova izčrpna učenost, pa tudi zelo resnične in življenjske izkušnje dejavnega psihoterapevta. Njegovi nasveti so modri, nikoli pa se ne zdijo abstraktni, nepovezani ali nestvarni.
Preberite še:
Se recept za dober zakon skriva v ženini podrejenosti možu?
V tem kratkem zapisu lahko omenim le nekaj njegovih izjemno zanimivih ugotovitev in priporočil. Rdeča nit, ki se vleče skozi celotno knjigo, je igra med redom in kaosom, ki ju najbolje ponazarjata prepleteni ribi taoističnega simbola.
Peterson trdi, da človekova zavest delno stopa po prvem in delno po drugem, uravnava znano in neznano, ustaljeno in neraziskano. Preveč prvega in hitro zapademo v samozadovoljstvo, rutino; preveč drugega in povsem izgubimo svojo smer ter se vdamo praznini.
Sporočilo mladim moškim
Veliki miti o junakih – od Gilgameša do Luka Skywalkerja in Bilba Bisagina – običajno pripovedujejo zgodbo o nekom, ki za seboj pusti udobje domačnosti, da bi se podal v nevarnosti neznanega, kjer mu uspe najti nekaj neskončno vrednega za njegovo družino, ali vas, ali družbo.
Eden od ključev za psihološko/duhovno izpolnitev je, da poosebimo tega arhetipskega junaka in svoje življenje živimo kot pustolovsko raziskovanje neznanega.
Z vzravnanimi rameni
Peterson svojim bralcem – predvsem mladim moškim, ki so bili iz različnih vzrokov prisiljeni v samozadovoljstvo – sporoča, naj vzravnajo ramena, se držijo pokončno in pogumno sprejmejo življenjske izzive. Ta arhetip junaka nam tudi dopušča, da z osveženimi očmi beremo zgodbo o Adamu in Evi.
Preberite še:
Eva v raju sploh ni jedla jabolka!
V Paradižu (beseda pomeni ograjen vrt) sta naša prva starša varna in nedolžna, vendar na način neizkušenih otrok. Ko sta zapustila Paradiž, je bila to zanju po eni strani pozitivna poteza, kajti lahko sta odrasla ter ustvarjalno in razumsko postala del kaosa neznanega.
Ob takšnem prebiranju Prve Mojzesove knjige, s koreninami v Tillichu, Heglu in drugih, lahko pridemo do ugotovitve, da cilj duhovnega življenja ni preprosto vrnitev v Vrt sanjave nedolžnosti, ampak prej življenje v Vrtu daleč onkraj križa, tam, kjer je bil Jezusov grob in kjer se je vstali Kristus prikazal ravno kot “vrtnar”.
Nauk
Petersonovo raziskovanje psihe Aleksandra Solženicina je bilo, vsaj zame, eden najbolj pronicljivih delov knjige. Solženicin je bil seveda žrtev tako Hitlerja kot Stalina, teroriziran in razčlovečen zapornik na Arhipelagu Gulag in ena najbolj mučenih duš grozovitega 20. stoletja.
Zanj bi bilo silno preprosto, če bi zgolj preklel svojo usodo, stresel jezo na Boga in postal mračen lik, ki hiti po obrobjih življenja. Namesto tega si je prizadeval, da bi spremenil svoje življenje, sam sebi prižgal luč moralne zavesti in spravil v red bivališče svoje duše.
Zaradi tega začetnega koraka je svet okoli sebe videl z izjemno jasnostjo in naposled povedal zgodbo o sovjetski izprijenosti s tako presunljivo moralno avtoriteto. Nauk, ki ga Peterson izpelje iz tega primera, je naslednji: če želiš spremeniti pokvarjeni svet, “ne počni več tega, kar veš, da ni prav. In s tem začni danes”.
Preberite še:
Karel Gržan: V opombah si dam več duška, zato jih tako radi berejo
Pod črto
Predstavil sem vam prgišče modrih vpogledov v knjigo, ki od njih kar kipi. Ali torej v celoti podpiram Petersonov pristop? Pravzaprav ne, toda natančna razlaga mojih pomislekov bi zahtevala dosti več od tega kratkega prispevka.
Z enim stavkom, enake skrbi me obdajajo glede Petersona kot glede Campbella in Junga, namreč, njihovo gnostično nagnjenje, da svetopisemsko vero berejo zgolj s psihološkega in filozofskega, ne pa tudi zgodovinskega vidika.
Psihološka in filozofska očala
Noben kristjan ne bi smel biti presenečen, da lahko Sveto pismo koristno prebiramo skozi psihološka in filozofska očala, toda obenem mora vsak kristjan sprejeti dejstvo, da svetopisemski Bog ni zgolj načelo ali abstrakcija, temveč živi Bog, ki deluje v zgodovini človeštva. Kot sem že dejal, če bi želel to podrobno razčleniti, bi potreboval vsaj še en takšen prispevek, ali dva, ali pa dvanajst.
Pod črto, knjiga mi je všeč in jo toplo priporočam. Zdi se mi, da je prav posebej dragocena za vse oblegane mlade moške v naši družbi, ki potrebujejo mentorja, da jim pove, naj se držijo pokončno in se vedejo kot junaki.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
Postanite močnejši ob zgledu petih žensk, ki so doživele holokavst
Preberite še:
Veste, zakaj je v ljubljanskem grbu zeleni zmaj?
Preberite še:
Kdo je Mirjam, ženska, ki molči že šestnajst let
