V noči na ponedeljek so devetdesetič podelili nagrade ameriške filmske akademije ali na kratko oskarje.
Prireditev je že drugo leto zapored povezoval voditelj in komik Jimmy Kimmel. Zdelo se je, kot da se želi z letošnjim nastopom odkupiti za lanski spodrsljaj z zamenjavo kuverte in posledično razglasitvijo napačnega prejemnika kipca za najboljši film, na kar je namignil tudi sam v uvodnem govoru: “Obljubim, da letos ne bom zamočil.”
Šaljenja na ta račun je bilo v večeru še kar nekaj, tudi tako, da sta zadnjega in najprestižnejšega oskarja znova podelila Warren Beaty in Faye Dunawaye, ki dejansko nista zamočila, in na oder poklicala ustvarjalce filma Oblika vode, ki je bil veliki zmagovalec večera tudi po številu prejetih kipcev – od trinajstih nominacij so jih domov odnesli pet.
Preberite še:
Večerne toalete, ki so jemale dih na rdeči preprogi
Vključevanje in enake možnosti
Veliko je bilo tudi zbijanja šal na račun rasizma in šovinizma v filmskem svetu. Tako rekoč vsak podeljevalec nagrad je ob prihodu na oder podal kakšno opazko na ta račun. Do te mere, da je posmehovanje seksizmu v Holywoodu postalo predmet posmeha – eno izmed nagrad je skupaj z igralci filma Poslednji jedi prišel podelit tudi robot iz filma in se pritožil nad dejstvom, da on edini ne nosi suknjiča, vzrok za to pa so pripisali diskriminaciji robotov.
Razkazovanje ženske in črnske moči je bilo včasih že na meji dobrega okusa. Allison Jenny se je v začetku zahvalnega govora za najboljšo stransko žensko vlogo postavila pred mikrofon in razglasila: “Vse to sem dosegla sama,” in v smeh spravila predvsem vse ženske v dvorani. Kimell pa je že začel prireditev z opisovanjem oskarja kot popolnega moškega – saj nikdar nima pripomb in je brez penisa.
Po obeh šalah je ostal nekoliko grenek priokus, da so nekdaj marginalizirane skupine nedotakljive, med tem ko si na račun belih moških lahko privoščijo kakršnokoli šalo, naj bo še tako neokusna, pa jo bodo požrli.
Preberite še:
Napaka, ki je spremenila oskarje. Letos bo vse drugače
In prava ženska moč
Da je mogoče na novo pridobljeno moč žensk v Hollywoodu uporabiti tudi za nekaj koristnega, pa je pokazala Francis McDormand, ki je kipec prejela kot predzadnja v večeru, za glavno žensko vlogo v filmu Trije plakati pred mestom. Pozvala je vse ženske nominiranke v vseh kategorijah, naj vstanejo. Nato pa moške, naj si jih dobro ogledajo, saj imajo vse te ženske v mislih še mnogo filmskih projektov, ki potrebujejo financiranje.
“Ne sprašujte nas o tem na nocojšnji zabavi, povabite nas v naslednjih dneh v svoje pisarne ali pa se oglasite v naših, kakor vam je ljubše.” Za vse skupaj pa je imela za konec še dve besedi: inclusion rider, kar pomeni dodatek k pogodbi, v kateri zvezdniki lahko zahtevajo, da je preostanek ekipe filma demografsko zastopan enakovredno okolju, v katerem se film dogaja.
Za razliko od številnih žensk, ki sedaj pričakujejo, da bodo v Hollywoodu že zato, ker so ženske, sedaj imele boljša izhodišča kot moški, McDormandova poziva preprosto k enakim možnostim za vse – tako s pripombo v zvezi s pisarnami kot s pozivom k pogodbeni klavzuli – v kateri pa ne piše, da mora biti v vsakem filmu določen odstotek žensk, ali temnopoltih, ali homoseksualcev, temveč da je prebivalstvo prikazano reprezentativno.
In vendar …
Že takoj po koncu prireditve so se nekateri pritožili, da je bilo kljub vsemu govoru o vključevanju marginaliziranih letos med prejemniki le šest žensk. Bi torej morala Greta Gerwing prejeti nagrado za najboljšo režijo le zato, ker je ženska, čeprav njen film ni bil boljši od sonominiranih? Ne bi bilo to nepravično do preostalih režiserjev?
Po drugi strani pa ob vsem tem fokusu na enakopravno ravnanje z ženskami nihče ne opozori, kako seksistično je, da se na rdeči preprogi še vedno komentira obleke žensk, njihov nakit, ličenje in pričeske, medtem ko se pri igralcih s tem nihče ne ukvarja.
Preberite še:
Kako na tisoč in en način škodujemo same sebi
Tudi tu je svojevrsten prodor naredila Francis McDormand, ki je na oder stopila nenaličena in razmršena. Pokazala je, da je zanjo igralstvo poklic kot vsak drug, da za igralko ni nujno, da je dobro videti, temveč da dobro opravi svoje delo, torej da prepričljivo odigra svojo vlogo. Bila je tudi edina, ki se je ob prihodu na oder zahvalila ne le podeljevalkama nagrade, temveč tudi manekenu, ki je prinesel kipec na oder in nato stal ob robu.
Navkljub vsem velikim besedam o enakopravnosti, izrečenim ta večer, so takšna dejanja največji pokazatelj, kdo ljudi preprosto ceni že zato, ker so ljudje, ne glede na spol, starost, raso, versko izpoved, spolno usmerjenost in kar je še takega.
Preberite še:
“V kino pridejo kot ateisti in odidejo kot verniki. Govorim iz izkušnje”
Preberite še:
Enkratna ideja dveh Slovenk, ki spreminja življenja otrok po vsem svetu
Preberite še:
“Ko je hudo, se ženska vedno bolje znajde kot moški”
