Po poroki leta 2008 je Chiara takoj zanosila, toda na žalost so dojenčici že ob prvih pregledih diagnosticirali anencefalijo. Mladoporočenca sta z veseljem sprejela Mario Grazio Letizio in jo po pol ure zemeljskega življenja pospremila na njeno pot v nebesa.
Nekaj mesecev pozneje je Gospod Chiari in Enricu podaril drugega otroka, dečka Davida Giovannija. Tudi pri njem so odkrili, da je brez nog in ima več hudih telesnih deformacij, s katerimi ni mogoče preživeti. Tudi v tem primeru sta mladoporočenca sprejela svojega drugega otroka z ljubeznijo in ga kmalu po rojstvu pospremila na pot v nebesa.
Preberite še:
“V meni je praznina, ki je ni mogoče zapolniti, žalovanje, ki se ne konča”
Tretja nosečnost ni kazala nobenih posebnosti, otrok je bil v odličnem zdravstvenem stanju, nato pa so v petem mesecu nosečnosti Chiari diagnosticirali raka na jeziku. Kljub tej žalostni novici se zakonca nista ustrašila. Varovala sta življenje malega Francesca, čeprav je to pomenilo tveganje za mamico, ki je lahko terapijo proti raku začela šele po porodu.
V nadaljevanju si lahko preberete intervju s Chiarinim možem Enricom, v katerem govori o tem, kakšna je bila njegova žena in kako sta postala povezana v bolečini.
Najprej vprašanje o veri. Je Chiara doživela posebno izkušnjo spreobrnjenja?
Chiara je bila od nekdaj verna. Toda mislim, da pri vsakem izmed nas napoči trenutek na poti vere, ko se morate, da bi rasli v veri, odločiti o tem, kakšno pot boste v življenju ubrali. In Chiara je zgolj potrdila to, kar je že živela. Ko je bila štiriletni otrok, je z mamo hodila na srečanja Prenove v Duhu, kar je bil tako rekoč “zrak, ki ga je dihala”, vse to se je vtisnilo vanjo.
Tudi sam sem hodil na ta srečanja, čeprav sem pripadal drugi skupnosti. Lepa in pomembna izkušnja, ki jo je Chiara dobila pri Prenovi, jo je naučila, kako imeti preprost in neposreden odnos z Gospodom. Rast v veri pa je napredovala tudi po zaslugi bratov iz Assisija, ki so bili še posebej dragoceni v prelomnem trenutku najine zaroke, in ob srečanju z Don Fabiem Rosinijem, ki je še dodatno obogatil najino vero.
Preberite še:
Rojstvo nedonošenčka – moja zgodba
Kateri je bil tisti trenutek, ko sta sprejela križ?
S Chiaro sva skupaj ogromno prejokala, toda nikoli nisva zares doživela trenutka, da bi zavrnila križ. Gospod nama je dal milost, da sva od prvega trenutka videla pot naprej. Nisva sprejemala nobenih odločitev, ampak samo Njegovo voljo. Bilo je naporno, boleče, a sva vedela, da je On navzoč.
Ne moreš se pretvarjati, da si kristjan, saj je vera tako kot življenje pot, in da bi umrli srečni kot Chiara, je treba iti naprej. Na tej poti ti Bog pošilja stvari, da jih sprejmeš, ker ve, da ti jih lahko naloži. Želi ti dobro in ne nalaga križa, da bi te potlačil, temveč zato, da bi se odprl za nekaj drugega, za nekaj, česar si ne moreš predstavljati. Nisva dvomila, da ni bilo tako.
Bila sva v odnosu z Bogom in za vse, kar je želel od naju, sva vedela, da je za naju dobro, saj se je tudi v preteklosti že ničkolikokrat tako izkazalo. Vse težave so bile namenjene temu, da sva se znova srečala z Njim.
V zadnjem delu pesmi slednice K Svetemu Duhu rečemo: “Za krepost plačilo daj, srečno smrt in sveti raj, v njem veselje vekomaj.”
Seveda. Prosila sva za milost, zelo nama je bila všeč molitev K Svetemu Duhu. Sveta smrt je trenutek resnice, tik pred smrtjo se bomo znašli na prehodu, na katerem se bo videlo, kaj je v našem srcu. Zato se po tem, kako neka oseba umira, vidi, čigav otrok je. Rimski stotnik, ki je videl nemalo ljudi umreti na križu, je pred Kristusom rekel: “Resnično, ta je bil Božji Sin.”
Jaz sem v svoji majhnosti videl Chiaro, ki jo je bilo strah veliko stvari, a smrti ni bilo med njimi, saj je vedela, da je na drugi strani Gospod, ki jo čaka, in zato je bila srečna.
Preberite še:
Pet preprostih zaobljub za bolj srečno leto