Red trapistov je bil ustanovljen v Franciji leta 1664. Ime so dobili po normandijskem samostanu La Trappe. Za trapiste, ki so red reformiranih cistercijanov, velja, da so strog red.
Molčeči možje, ki vstajajo sredi noči
Vstajajo ob enih zjutraj, pozimi ob dveh. Imajo 16-urni delovnik, so strogi vegetarijanci (večinoma ne jedo niti jajc ali rib) in živijo v zapovedanem molku. Zato so se naučili sporazumevati z gibi rok. Zvesto se tudi držijo reka ora et labora (sl. moli in delaj).
V njihovi domovini so se črni oblaki nad ta meniški red zgrnili leta 1881, ko je je francoska oblast razpustila samostan Dumb v bližini Lyona. Menihi iz samostana so se zato morali lotiti iskanja novega domovanja v – do njih bolj prijazni – tujini.
Preberite še:
To je najbogatejši Slovenec vseh časov
Preberite še:
Srhljiva usoda predvojne slovenske gospodarske smetane
Nova domovina v Posavju
Našli so ga v takratni Habsburški monarhiji, kjer je baron Esebeck v mestecu ob Savi, ki se od leta 1953 imenuje Brestanica, prej pa je bilo znano kot Rajhenburg (nem. Reichenburg), prodajal svoj grad.
Menihi so kupili grad in ga preuredili v samostan Marije Rešiteljice. Najprej so v samostanu živeli samo francoski menihi, pozneje pa so v red sprejemali tudi Slovence. Samostan je bil edini samostan trapistov na slovenskem ozemlju.
Kar so potrebovali, so naredili sami
V skladu z načelom trapistov naredi sam, kar potrebuješ za svoje življenje, so se podjetno lotili različnih gospodarskih panog. Bili so spretni poljedelci, živinorejci, sirarji, čebelarji, vinogradniki in sadjarji. Med drugim so izdelovali slavni sir trapist.
Za red, ki ima korenine v vinsko navdahnjeni Franciji, tudi ni presenetljivo, da so bili tudi mojstri izdelave penečih vin. Kljub temu da so strog red, so prilagodljivo sprejemali in širili tudi sodobne tehnične novotarije in izume.
Preberite še:
Kozma Ahačič – jezikoslovec, ki je premagal Gorana Dragića in Ilko Štuhec
Posavce seznanili s traktorjem in kombajnom
Tako so prvi začeli škropiti vinsko trto proti peronospori z raztopino modre galice. Uvajali so tudi strojno obdelovanje zemlje. Leta 1929 so kupili traktor, ki je bil prvi traktor v Posavju, leto pozneje so kupili tudi kombajn za žetev žita, piše zgodovinarka Irena Fürst v članku Trapisti v Rajhenburgu.
Rajhenburški trapisti so imeli nasade zdravilnih rastlin in vrsto obrtnih delavnic. Najprej je bila izdelava ročna, nato pa so se lotili sodobne proizvodnje.
Preberite še:
Zadnji vitez na svetu, ki je menda znal slovensko
Preberite še:
Slovenski državi nazdravljali s srbsko penino
Preberite še:
Stres ni nujno negativen. Z njim lahko zdravje tudi izboljšamo.
Prva elektrarna na Spodnjem Štajerskem
Leta 1896 so tako v Franciji nakupili stroje in začeli industrijsko proizvodnjo čokolade, čokoladnih bonbonov in treh vrst likerjev. Kot še piše Fürstova, so najprej za pogon strojev uporabljali bencinski motor, a so se kmalu domislili bolj varčnega načina.
Za pogon strojev so tako na potoku Brestanica zgradili lastno hidroelektrarno, ki je bila prva tovrstna elektrarna na enosmerni električni tok na Spodnjem Štajerskem. Elektriko so napeljali v tovarno, grad in v hleve ter se povezali s svetom s telefonom. Zgradili so tudi tiskarno.
Kot čokoladarji zasloveli po vsej Evropi
S svojimi čokoladnimi izdelki in likerji so prodrli na evropski trg in med drugim navdušili tudi cesarski dvor na Dunaju. Njihov zvesti kupec je bil tudi cesar Franc Jožef, ki je njihovim izdelkom podelil naziv Imperial.
Začetek konca trapistov v Rajhenburgu je bil aprila 1941, ko so Spodnjo Štajersko zasedli Nemci. Ti so zasedli grad in v njem uredili preselitveno taborišče za izgon Slovencev. Avgusta 1941 so Nemci izgnali tudi del menihov, del pa je ostal in nadaljeval proizvodnjo, dokler ni zmanjkalo surovin.
Preberite še:
“Blagoslov je, da delaš z nekom, ki te navdušuje in navdihuje”
Konec trapistov na Slovenskem
Po koncu druge svetovne vojne so se izgnani menihi, ki so našli zavetje v samostanu v Banjaluki, vrnili domov. A že leta 1947 je komunistična oblast grad Rajhenburg podržavila, red trapistov pa razpustila.
Med letoma 1948 in 1966 je v gradu delovalo več kazenskih ustanov oziroma zaporov. Med zapornicami je bila tudi znana protikomunistična oporečnica Angela Vode.
V gradu je zdaj urejen muzej, del katerega je tudi stalna razstava o trapistih.
