“Sončni dnevi ne bi bili tako lepi, če ne bi imeli tudi oblačnih,” je rada govorila moja mama. In to je res. Kadar moramo stisniti zobe, da preživimo hladno fronto, znamo tople dni toliko bolj ceniti.
Nekaj podobnega se lahko zgodi v našem odnosu do Marije. Da bi bolj cenili njen “da”, nam bo v pomoč, če razmislimo, ob katerih priložnostih je rekla “ne”.
Tu je deset primerov:
1. Rekla je ne govoricam.
Ni odhitela, da bi svetu oznanila svoje poslanstvo in vsem razodela, da pričakuje otroka. Pravzaprav tega ni povedala niti Jožefu … Niti zato ne, da bi zaščitila samo sebe.
2. Rekla je ne nečimrnosti.
Mlada dekleta so v njenem času sanjala o tem, da bi bila matere Odrešenika. Ko je bila Marija izbrana, ni spremenila svojega vedenja, ni se imela za boljšo od vseh drugih. Samo sebe je videla kot ponižno Božjo služabnico.
3. Rekla je ne samoljubju.
Ko je angel Gabriel odšel, ni sedla, da bi se malce razvajala in se spočila. Nasprotno, ko ji je angel povedal o Elizabeti, se je nemudoma odpravila na obisk. Celo takrat je mislila na druge.
1. Rekla je ne vsakemu izgovoru ali pogoju, s katerim bi se lahko zoperstavila Božji volji.
Ko je spoznala, da je izbrana za Božjo mater, ni zahtevala ničesar in ni iskala izgovorov. Svojo vlogo je preprosto sprejela.
5. Rekla je ne posebnim privilegijem.
Ko je izvedela za popis, bi lahko prosila Boga za pomoč angelov. In ga znova prosila, naj ji pomaga, ko je morala z družino bežati v Egipt. In spet, ko se je Jezus izgubil v templju. Toda nikoli ni pričakovala, da ji bo Bog na pomoč poslal angele ali ji naklonil kakšne posebne milosti.
6. Rekla je ne razmišljanju “kaj pa če …”.
Ko je morala roditi v razmerah, ki so se močno razlikovale od tega, kar bi si z Jožefom v resnici želela, ni zapravljala časa z razmišljanjem o tem, kaj bi se lahko zgodilo drugače. Prilagodila se je temu, kar je dopuščal Bog, in iz tega potegnila najboljše.
7. Rekla je ne življenju v varnem mehurčku.
Lahko bi se zaprla v svoj mali svet z Jožefom in svojim Božjim sinom in uživala ugodje takšne družbe. Namesto tega je od vsega začetka svojega otroka razdajala drugim – pastirjem, modrim, pozneje pa vsemu svetu.
8. Rekla je ne skušnjavi, da bi se uprla Božjim načrtom za svojega sina.
Marija je sveti Tereziji zaupala, da je takrat, ko ji je Simeon rekel, kako ji bo meč prebodel srce, imela videnje pasijona. Videla je križ, ki je čakal na Jezusa. Že takrat bi lahko začela moledovati Boga, naj spremeni svoje načrte, toda namesto tega jih je sprejela. Božji načrt je tako sprejela, da je v Kani pospešila začetek Jezusovega javnega delovanja.
9. Rekla je ne odporu, ki ga je zagotovo občutila, ko smo ji bili zaupani kot njeni otroci.
Sin jo je s križa kot mater zaupal svojemu ljubljenemu učencu, s tem pa tudi vsem nam. Kako težko je moralo biti sprejeti to materinstvo – biti mati vseh nas, katerih grehi so povzročili smrt njenega ljubljenega sina. Toda znova je rekla da, pa ne z oklevanjem ali vdanostjo v usodo. Juanu Diegu, ki se mu je prikazala kot Guadalupska Devica, je dejala, da ji je v čast biti njegova mati.
10. Rekla je – in še vedno govori – ne slehernemu trenutku, ko nas ne bi ljubila in ne bi molila za nas.
Marija ni kuhala zamere do učencev, ki so zapustili Jezusa na križu. Po Jezusovem vnebohodu se je posvetila molitvi z njimi in za njih. Lahko si predstavljamo, s kakšno radostjo jih je opazovala, ko so bili napolnjeni s Svetim Duhom in so odšli v svet, da bi oznanjali, kakor jim je naročil njen sin. Ko je bila vzeta v nebo, je nadaljevala vlogo naše matere. Skrbijo jo naše potrebe, naše težave in v večnosti nenehno moli za nas. Živi v nebeškem kraljestvu, ves čas pa je pozorna do zemeljskega in je še vedno, za vedno, naša najboljša mati.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
