Besede, ki jih izgovarjajo starši, so pogosto pretežke, da bi jih otroci razumeli. Otrok ima svoj pogled in drugačen pristop, stvari pa ne razume vedno na enak način, zato lahko nekatere besede povzročijo velik pritisk. “Namesto da bi ustvarjali položaj moči in kazni z navidezno avtoriteto, je otroku bolje prisluhniti,” svetuje francoska psihoterapevtka Isabelle Filliozat.
Bolje je, če ga vprašate: “Kaj se dogaja? Zdi se mi, da je to zate težko, imam prav?” V vseh primerih je pogovor dober začetek reševanja zapletenega položaja. Poiskati moramo prave besede, da začnemo pogovor in da otrok lahko pove, kaj čuti.
Navajamo šest primerov stavkov, ki so za otroka negativni, in njihove pozitivne različice po nasvetu psihoterapevtke Isabelle Filliozat.
1. Negativni stavek: “Nemogoč si!“
Starši pogosto izrečejo ta stavek v čisti nemoči. Zaradi stresa napadejo otroka in nanj prenesejo svojo jezo. Gre za grobe in neprijazne besede. Zelo verjetno bo otrok ob teh besedah otrpnil, njegovo telo bo postalo ohlapno, utihnil bo. Vendar si bo telo hitro opomoglo in otrok bo postal nasilen. Napadel ne bo staršev, temveč na primer katerega od svojih bratov ali sester. Gre za zelo stresen položaj in skrajno ravnanje.
Pozitivna različica: “Vidim, da danes nisva bila dovolj zunaj in da ti ne preostane drugega, kot da skačeš po kavču!”
2. Negativni stavek: “Izgini v sobo!”
Za otroka je to zelo huda oblika izključitve. Stavek je dvojno negativen, saj sporoča: “Nočem te videti, ko nisi dobro.” V trenutku, ko otrok starše najbolj potrebuje, ti zahtevajo, naj bo sam, kar je zelo stresno. Mlajši kot je otrok, bolj potrebuje starše, da mu pomagajo stres uravnati. Do 13. ali 14. leta otrok ni sposoben nadzorovati svojih čustev, potem to postane lažje. Spoznavamo, da veliko pomeni, če ubesedimo njegov položaj, njegovo žalost, na primer: “Vidim solze na tvojem obrazu.” Besede pomagajo razvijati samonadzor čustev.
Pozitivna različica: “Pridi k meni, se bova pogovorila in malo ‘pockrljala’.”
3. Negativni stavek: “Norčuješ se iz mene, delaš ravno nasprotno od tega, kar sem ti naročil!“
Vse od rojstva so možgani v različnih obdobjih drugačni. Otrok pri dveh, treh letih ne razume nikalnega stavka. Ko mu na primer rečemo “Ne hodi v hišo z blatnimi škornji”, bo on slišal “Vstopi v hišo z blatnimi škornji”. Ob tem bo opazoval, da bi se prepričal, ali je storil, kot mu je mama ali oče naročil.
Ko nekaj prepovemo, tvegamo, da bo otrok hotel to ponoviti. Odrasli ima občutek, da mora prevzeti nadzor. Otroka zato ukroti z občutkom strahu in sramu, vendar ga ne vzgaja. Ker vzročno-posledična zveza ni še jasno določena, bo otrok vedno znova ponavljal prepovedano, dokler ne bo obvladal položaja strahu in sramu.
Pozitivna različica: “Kaj se dogaja? Povej mi, kaj čutiš.”
4. Negativen stavek: “Dovolj je tvojih muh!“
Ko se zdi, da je otrok muhast, moramo razčistiti, ali gre za muhavost ali pa za resnično potrebo. Otrok nekaj izraža. Če hoče vztrajno gledati risanko, na primer, to ne pomeni, da gre za posebno globoko željo. V resnici si želi stika, nežnosti, nečesa, kar bo ublažilo stres in umirilo njegove možgane. Glede na njegov položaj in značaj mu lahko ponudimo trenutek počitka ali igro na prostem.
Pozitivna različica: “Bi rad šel na sprehod?” ali “Se greva igrat ali kaj nariševa?”
5. Negativni stavek: “Usedi se!“
To je ena od najbolj strupenih reči, ki jih lahko rečemo otroku. Če ga prisilimo k sedenju, doživi popoln stres, ker to zanj ni naravno. Nasprotno, otrok za dobro počutje potrebuje tekanje ali plezanje po drevesih, kar mu tudi pomaga pri koncentraciji v razredu, na primer. Gibanje je dobro za ohranjanje njegove pozornosti.
Bolj ko ga silimo, da svoje naloge dela v sedečem položaju, bolj bo izpostavljen stresu in težavam. Vsak ima drugačne potrebe, nekateri otroci bodo delali stoje in si bodo zato zvišali mizo.
Po drugi strani stalno sedenje škodi hrbtnim in sedalnim mišicam. Otrok mora pridobiti mišice, da izoblikuje mišični tonus, ki mu pomaga blažiti stres. Rezultat tega sta boljše mentalno zdravje in samouravnavanje čustev.
Pozitivna različica: “V kakšnem položaju bi rad bil?”
6. Negativni stavek: “Utrujaš me!“
S tem pogosto uporabljenim stavkom poskuša odrasli na otroka prenesti svoje čustveno stanje in ga narediti odgovornega zanj. Za otroka je to velik vir stresa. Namesto da svojo utrujenost prenesemo nanj, lahko svoje razpoloženje izrazimo na drugačen način, na primer z magnetki na hladilniku: sonček za dobro počutje, oblaček za srednje dobro počutje in strelo za slabo počutje. Otrok je že po naravi sočuten in bo spontano razumel počutje svojih staršev ter ravnal skladno z njim.
Pozitivna različica: “Utrujen/-a sem, potrebujem objem.”
___________________________________________________
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
